So dnevi, ko precenjen se zdim,
so dnevi, ko ego raste in raste,
so dnevi, ko se bedi prepustim,
so dnevi, ko še tebe umorim,
pol so pa tisti dnevi, ki grejo mim,
ki se jih ne spomnem, ki jih izgubim.
Vpraš me še enkrat, če upaš.
Sploh še veš kaj?
Ka pravš, da grema nekam,
ti pa jz, pa najna norost.
Mogoče tja, kjer boma lahk letela,
sam za sekundo, za tisto, k sma jo zgubila,
mogoče občutma, tisto najno skrivnost.
Derem se vam, slište sploh kej?
Me glasba preglasi, en bedn komad,
z enim verzom, me porine v prepad.
Poezija je nevarna vam rečem,
ubija več ljudi k pištole,
nevidna je, jo ne prepoznaš,
dokler ne ležiš na tleh
in čakaš zadnjo laž.
Če vam resnico povem,
se bote zgražal, bote osupel.
Nism še prpravlen, nimam jajc za nč,
ti to najbol veš, kok strah me je življenja,
kok ne upam rečt, to kar mora bit rečeno,
kok ne upam mislt, to kar mora bit storjeno.
Gledam cesto, dolga je,
sm spet narobe zbral?
Al je res to to, sej veš to, to kar nj bi postal?
