.jpg)
V meni se ponovno rojeva tempest in komaj še dohajam
nevihti. Skušam ji uiti – najti zavetrje, da ne uniči vsega, kar sem zgradil,
čeprav globoko v sebi slutim, da je že prepozno. Ne vem, kako, ne vem, zakaj, vem
le, da sem ponovno, kjer sem bil. Psihoza se širi in golta še zadnje delčke racionalnosti.
Ne vidim več jasno, že zdavnaj ne več. Ne prepoznam, kdo sem, ali kdo hočem
postati. Žre me, da sem šibak. Kako še vedno nisem to, kar mi je obljubila, da
bom. Krivim njo, ker mi je dala upanje, ker me je držala v naročju in mi
obljubila, da bom nekoč imel vse. Zaradi nje sem skočil in padel, sedaj pa
ležim na tleh, in prvič me je zares strah, da ne bom imel moči ponovno vstati.
Premalo sem za ta svet. Nisem dovolj lep, nisem dovolj velik, nisem dovolj
pameten, nisem dovolj … nisem dovolj vse.
