ne obstaja črk, ne stavkov,
ne rim, ne prekletih besed.
Vse kar obstaja je tvoj neskončn pogled.
Tist pogled k mi ga daš mal preden te stisnem k seb,
mal predn daš mi use, mal predn za trenutek pozabm
da moje duše ni več tle.
Vzela jo je kurba, navadna prasica,
k ni znala spregledat ene par mojih napak,
k ni znala vidit vse to kar sm zmožn postat.
kaj bi zdej rada? kaj me tok gledaš?
si jezna k vidiš do kje sm zmožn preplezat?
Kr njega glej, pa sebe,
kok sta oba še kr tam kjer sta bla,
mi ne sežeta do kolen, hah, kok sta mejhna oba.
Pa še vedno, čeprov sm daleč stran,
skos gledam nazaj, gledam za zvezdam,
gledam za vsem kar bi lahk blo, če bi le bil dost močn,
da bi laufa za tabo, k tist papagaj, se ga še spomneš?
Kdo je zdej zmagu, a? Kdo ma več?
Kdo je bolj srečn, kir bolj uspešn?
Jz mislm da ti, kr ko ležim tu na pojstli,
zadet od melanholije, razmišlam o teb,
o vsem kar si ustvarla, o vsem kar si mi vzela.
Katarza, sam to mi še ostane,
da najdem eno, ki sfukana je bolj od mene,
eno k se ne ustraš tko hit, eno k zna prečkat meje.
Če pa še to zajebem, kaj pol sploh še lahk?
Prepustim se dekadenci?
Pustim da ona zmaga?
Tak je že vzela vse, to je edino kar še mam,
rajš umrem,
preden dam še zadn košček svojga jaza stran...
